Search

Kaj je osamljenost in kaj jo povzroča?


Osamljenost je ena močnejših izkušenj, ki jih obravnavamo v psihologiji človeka. Pogosto je tudi eden od čustev, ki jih napačno interpretiramo. Medtem ko vsi v bistvu vemo, kaj pomeni biti osamljen, je to težko natančno opredeliti, saj je izkušnja osamljenosti tako raznolika in individualna – vsak jo doživlja na svoj, unikaten način.




V tem prispevku si bomo pogledali, kaj je osamljenost, kako se razlikuje od podobnih konceptov, kot sta izolacija in samota, ter kaj jo povzroča.



Kaj je osamljenost s psihološkega vidika?


Uradne definicije osamljenosti ni. Pa vendar poskušajmo opredeliti osamljenost sledeče: osamljenost je čustvo, za katerega je značilen občutek bolečine, ki ga povzroča zavedanje o pomanjkanju bližine oziroma intimnosti z drugimi ljudmi ali s samim seboj.


To je stanje stiske ali nelagodja, ki nastane, ko zaznamo vrzel med svojimi željami po povezanosti z drugimi in dejanskim stanjem. Na primer nekateri posamezniki, ki so ves dan obkroženi z drugimi ljudmi ali pa so v dolgotrajni vezi, lahko še vedno doživljajo globoko in močno osamljenost.


Medtem ko mnogi opredeljujejo osamljenost kot stanje samote, je osamljenost pravzaprav stanje duha. Osamljenost povzroča, da se počutimo prazne, nepovezane in nezaželene. Posamezniki, ki so osamljeni, pogosto hrepenijo po človeških stikih in bližini, vendar njihovo stanje duha otežuje vzpostavitev povezav z drugimi ljudmi.




Razlika med osamljenostjo in samoto


Medtem ko raziskave jasno kažejo, da sta osamljenost in izolacija škodljivi tako za duševno kot fizično zdravje, biti sam, ni isto kot biti osamljen. Pravzaprav ima samota številne pomembne koristi za naše duševno zdravje, vključno s tem, da se v času, ko smo sami, lahko bolje osredotočimo na “tukaj in zdaj” (smo bolj čuječni) in se s tem napolnimo z novo energijo in dobimo moč za nadaljnje korake v življenju.


Osamljenost je zaznamovana z občutki osamljenosti kljub želji po tem, da bi vzpostavili stik z drugimi. Pogosto se dojema kot neprostovoljna ločitev, zavrnitev ali zapustitev s strani drugih ljudi.


Samota pa je prostovoljna. Ljudje, ki uživajo v preživljanju časa sami s seboj, še naprej ohranjajo odnose z drugimi ljudmi, h katerim se lahko vrnejo, ko si ponovno zaželijo druženja oziroma družbe. Še vedno preživijo čas z drugimi, vendar so te interakcije uravnotežene s časovnimi obdobji, ko so sami.



Nekaj ključnih ugotovitev o osamljenosti


1. Osamljenost je čustvo

Osamljenost je čustvo in torej notranji občutek, ne zunanje stanje. Z drugimi besedami, osamljenost je drugačna od izolacije ali samote. Veliko ljudi, ki so izolirani, doživlja osamljenost. Toda mnogi ljudje iščejo samoto in jo doživljajo kot pozitivno stvar. Omeniti velja tudi, da samota ni pogoj za osamljenost, saj se osamljenega lahko počutite tudi, ko ste obkroženi z drugimi ljudmi. Pogosto se zgodi, da najbolj akutne napade osamljenosti posamezniki doživljajo ravno takrat, ko so obkroženi z drugimi ljudmi.


2. Osamljenost je boleča

Osamljenost je zelo neprijeten občutek. Če se počutite dobro, ko ste sami ali oddaljeni od drugih, pomeni, da ne občutite osamljenosti. Kot sem že omenila, mnogi posamezniki iščejo samoto na primer zato, ker se jim zdi to koristno pri spodbujanju ustvarjalnosti ali pa se želijo umiriti in povezati s seboj.


3. Osamljenost izhaja iz zaznave

Osamljenost nikoli ni nekaj, kar bi zunanji opazovalec lahko opazil, saj tako kot vsa čustva izhaja iz posameznikove subjektivne percepcije. Vsak posameznik namreč osamljenost doživlja na svoj način.


4. Osamljenost pomeni pomanjkanje intimnosti

Pri osamljenosti gre za odsotnost bližine oziroma intimnosti z drugimi ljudmi. Čeprav se to pomanjkanje intimnosti pogosto dogaja na fizični ravni ali v smislu skupnih interesov ali vrednot, se zdi, da je jedro v bistvu čustvene narave – to pomeni, da se ne počutimo dovolj povezani z drugimi ljudmi ali s samim seboj na čustveni ravni.



Kaj povzroča osamljenost?


Obstaja precej široka paleta možnih vzrokov za osamljenost:

  • za nekoga je lahko vzrok to, da je v razmerju z osebo, s katero ne more komunicirati, kot bi si želel,

  • za nekoga je lahko vzrok zloraba v otroštvu,

  • za nekoga pa je lahko vzorec negativnega samogovora vzrok za osamljenost.


Dejavniki, ki prispevajo k osamljenosti, vključujejo tudi situacijske spremenljivke, kot so fizična izolacija, selitev na novo lokacijo ali ločitev. Tudi smrt bližnjega lahko povzroči občutek osamljenosti. Poleg tega je lahko simptom psihološke motnje, kot je depresija. Depresija pogosto povzroči, da se ljudje družbeno umaknejo, kar lahko vodi v izolacijo. Raziskave tudi kažejo, da je lahko osamljenost dejavnik, ki prispeva k pojavu simptomov depresije.


Osamljenost lahko pripišemo tudi notranjim dejavnikom, kot je na primer slaba samopodoba. Ljudje, ki nimajo zaupanja vase, pogosto verjamejo, da niso vredni pozornosti ali spoštovanja drugih ljudi, kar lahko vodi v izolacijo, osamitev in kronično osamljenost. Tudi osebnostni dejavniki lahko igrajo pomembno vlogo. Introvertirane osebe, na primer, manj verjetno gojijo in iščejo povezave z drugimi ljudmi, kar lahko prispeva k občutku izolacije in osamljenosti.


Osamljenost je subjektivna izkušnja. Ali se nekdo počuti osamljenega, je v veliki meri odvisno od njegove preteklosti, temperamenta, osebnosti, kako interpretira sebe in druge, kakšen pomen pripisuje okoliščinam in dejanem drugih, življenjske situacije, kulture itd.


Čeprav lahko številni zunanji dogodki ali okoliščine služijo kot sprožilec osamljenosti, je bolje, če na vzroke osamljenosti pogledamo z bolj psihološke oz. notranje perspektive.


Na primer: prijatelj vas ni povabil na zabavo, medtem ko je druge iz vaše družbe povabil - v resnici ne moremo reči, da je pomanjkanje povabila povzročilo osamljenost. Lahko je namreč tako, da medtem ko se nekdo morda počuti osamljeno, ker ni prejel povabila na zabavo, pa lahko nekdo drug v tej isti situaciji občuti olajšanje… Če je vaša interpretacija, da niste prejeli povabila, ker vas nihče ne mara, potem boste zagotovo občutili osamljenost. Če pa je vaša interpretacija, da niste prejeli povabila v stilu: "Ah, končno bom imel/a čas, da se spočijem in preživim večer s knjigo v roki”, bo vaša čustvena reakcija popolnoma drugačna.

Če povzamemo – ali se posameznik počuti osamljenega, je odvisno od tega, kako si razlaga določen sprožilec ali situacijo.




Nekaj ​​najpogostejših vzrokov za osamljenost


Obstaja veliko vzrokov za osamljenost. Poglejmo nekaj najbolj pogostih:


1. Socialna anksioznost

Ko se počutimo tesnobno v bližini drugih ljudi, je težko vzpostaviti in vzdrževati tesne povezave in odnose. Socialna anksioznost je posebna oblika anksioznosti, za katero je običajno značilno eno ali oboje od naslednjega:

  • strah, da bi vas drugi obsojali ali mislili slabo o vas ali

  • strah pred tem, da bi bili preveč zaskrbljeni v prisotnosti drugih, da se bi zaradi tega vedli neprimerno in se boste zaradi tega osramotili.


2. Travma

Travma je, ko posebej zastrašujoč, boleč ali moteč dogodek vodi do trajnega odziva na strah/tesnobo ob sorodnih dogodkih ali sprožilcih. Na primer, če ste bili v otroštvu zlorabljeni, lahko razvijete trajen strah in nezaupanje pred ljudmi istega spola, kot je bila oseba, ki vas je zlorabljala.


3. Nizka samozavest

Ko o sebi mislite slabo, to ponotranjite v prepričanje, da bodo tudi drugi slabo mislili o vas. To privede do obotavljanja pri srečanju ali sodelovanju z drugimi ljudmi. Ali povedano drugače - če se zaradi nizke samopodobe počutite nevredne časa/pozornosti drugih ljudi, to privede do osamljenosti in izolacije. Poleg tega, tudi če ste v bližini drugih in imate dobre odnose, lahko zaradi kroničnega občutka nevrednosti te odnose težko popeljete na globljo in intimnejšo raven.


4. Pomanjkanje asertivnosti

Asertivnost je sposobnost, da prosite za tisto, kar si želite ali rečete “ne” tistemu, česar nočete na način, ki je iskren in spoštljiv, tako do vas kot do drugih. To je najučinkovitejša oblika komunikacije, saj omogoča svobodno izražanje vaših iskrenih želja in potreb. Ko pa se bojite biti iskreni in izražati sebe ter se zatečete k drugim oblikam komunikacije, kot sta pasivna ali pasivno-agresivna komunikacija, je zelo težko zgraditi spoštljive, intimne odnose z ljudmi. Ko ste obkroženi z ljudmi, za katere mislite, da bi jim morali biti bližje, pa niste, je to že dober temelj za osamljenost.


5. Nejasne vrednote

Vrednote so stvari, ki so nam v življenju najpomembnejše – naše želje in ideali. Eden od glavnih načinov, kako preprečiti osamljenost je, da smo v bližini ljudi, s katerimi imamo skupne vrednote. Težava je v tem, da če ne poznate svojih vrednot in vam ni jasno, kaj točno so, se zlahka znajdete v bližini ljudi z nasprotujočimi si vrednotami. Posledično se lahko na koncu počutite kronično osamljenega in nepovezanega.


6. Slabo samozavedanje

Samozavedanje je sposobnost zavedanja svojih misli, čustev, prepričanj, pričakovanj, želja, vedenj in obnašanja, itd. Tako kot osamljenost pogosto izvira iz tega, da se na globoki ravni ne počutite povezani z drugimi ljudmi okoli vas, se lahko podobno počutite osamljene, ko niste pristno povezani s samim seboj. Ker se mnogi ljudje v resnici bojijo lastnih misli in doživljanja, pričnejo ignorirati ali odrivati določene misli, čustva in občutke. To pogosto povzroči nizko samozavedanje - in skupaj s tem osamljenost.



Ti pogosti vzroki za osamljenost so precej specifični. Toda kot ste verjetno opazili, obstaja nekaj širših tem, ki se prepletajo skozi številne vzroke osamljenosti. Te skupne teme so vrste osamljenosti (najbolj pogoste oblike osamljenosti), ki jih bom predstavila v prihodnjem prispevku.




#loneliness #experienceofloneliness #isolation #solitude #lackofintimacy #intimacy #socialconnection #depression #lowselfesteem #introvert #socialanxiety #trauma #relationship #lackofassertiveness #values #poorselfawareness #osamljenost #izkusnjaosamljenosti #izolacija #samota #pomanjkanjeintimnosti #intimnost #druzbenapovezava #depresija #slabasamopodoba #socialnaanksioznost #travma #odnos #pomanjkanjeasertivnosti #vrednote #slabosamozavedanje