Terapija sprejemanja in predanosti (ACT)

Terapija sprejemanja in predanosti (ACT ali Acceptance and Commitment Therapy) je del novejše generacije vedenjskih terapij. Izhaja iz predpostavke, da človek tekom svojega življenja ne doživlja zgolj radostnih trenutkov in vrhunske sreče, temveč velik del njegovega vsakdana predstavljajo tudi skrbi, potrtost ali druga neprijetna občutja, ki so prav tako človeška in lahko nosijo pomembno sporočilo. Poglavitni namen Terapije sprejemanja in predanosti zato ni direktna odprava neprijetnih čustev in občutkov (npr. tesnobe, potrtosti, strahov, občutka nesmiselnosti), temveč sprememba odnosa do njih na način, da ga ne ovirajo več pri doseganju svojih ciljev. 

Skozi odraščanje se ljudje učimo ocenjevanja situacij, ki poteka skupaj z razvojem jezika, s katerim vrednotimo svet okrog sebe (npr. dobro, slabo, veselo, žalostno, prijetno, grozno…). Te jezikovne procese sčasoma ponotranjimo, da na nezavedni ravni pričnemo vrednotiti vse, kar doživljamo (npr. nenehno premlevamo in ustvarjamo možne scenarije dogodkov). Zaradi tega lahko postanemo preobremenjeni s svojimi mislimi in nenehno živimo »v glavi«, namesto da bi bili v stiku z resničnim dogajanjem okoli nas. Govor kot normalen človeški proces nam tako lahko tudi škoduje, saj nam nenehno vrednotenje in premlevanje znotraj nas povzročata nejevoljo in slabo počutje. 

Včasih lahko premlevanje o našem doživljanju (npr. »Tesnoben/a sem«) poglobi stisko, saj na vsak način želimo pobegniti stran od neprijetnega doživljanja, zaradi tega pa postajamo vse bolj obremenjeni z našimi čustvi, namesto da bi se posvetili reševanju problema. Proti svojim mislim se namreč ne moremo boriti, saj so pomembna evolucijska funkcija naših možganov, ki že po svoji naravi nenehno iščejo nevarnost okoli sebe. S tem nas misli želijo zaščititi, vendar nas hkrati lahko tudi omejujejo. Sprejemanje neprijetnih občutij kot prijazne opomnike svojega telesa lahko pomaga pri tem, da nas naše doživljanje ne omejuje več pri reševanju problemov in doseganju svojih ciljev, kar deluje osvobajajoče. 

Zaradi tega Terapija sprejemanja in predanosti krepi proces sprejemanja, in sicer preko pomoči klientom, da vse, kar doživljajo sprejmejo kot pomembno in smiselno. Spodbuja jih k sprejemanju svoje resnične narave, da postanejo to, kar so in se ne borijo proti lastnim čustvom. Beseda predanost v imenu terapije pa se navezuje na zasledovanje ciljev, ki so klientom resnično pomembni in v življenju uresničujejo svoje vrednote oz. smisel njihovega obstoja. To jim omogoča, da v svojem vsakdanu postanejo polno navzoči in vključeni, zato jih njihove trenutne skrbi ne vržejo s tira (npr. lahko nadaljujejo s tem, kar počnejo, kljub morebitnem strahu, da lahko doživijo napad panike). 

V prvem delu Terapije sprejemanja in predanosti klient razvija drugačen odnos do svojih misli. Kadar klient doživi neko neprijetno misel, se nanjo ne potrebuje odzvati z akcijo, ampak se tekom terapije nauči vzdržati s svojim neprijetnim telesnim doživljanjem, ki je odziv na to misel. Zaradi tega lahko nemoteno nadaljuje s tistim, kar počne v določenem trenutku, neprijetni simptomi pa bodo preko samoregulacije sčasoma minili sami od sebe. Ob vsem tem mu terapevt nudi sočutno podporo in mu pomaga pri uravnavanju neprijetnih občutkov. V drugem delu terapevtskih srečanj klient novo razvit odnos do svojih misli razvija še naprej, in sicer tako, da svoje misli skuša opazovati z varne distance (t. i. opazujoči jaz). Uči se, da njegove misli niso dejstva, ki jim mora na vsak način slediti ali se z njimi ukvarjati, ampak je misel le produkt njegovega uma, ki ni nujno resničen (npr. misel na panični napad še ne pomeni, da bomo resnično doživeli panični napad). Svoj miselni tok ozavesti in sprejme kot »zvok iz ozadja«, ki ga lahko tudi poimenuje (npr. »strahec v meni mi pravi, naj tega ne naredim, kljub temu pa se lahko odločim drugače« ali »moj kritik me skuša sabotirati, jaz pa se z njim ne potrebujem strinjati«). Hkrati se klient tudi zavestno odloči, da svojo pozornost usmeri drugam, in sicer na stvari, ki so skladne z njegovimi vrednotami. V zadnjem delu Terapije sprejemanja in predanosti klient spoznava, da kljub ovirajočim prepričanjem in negativnim mislim svojo pozornost lahko zavestno usmeri na smiselne vidike njegovega življenja in sam prevzame glavno besedo pri odločanju o tem kako želi živeti. Terapevt mu ob tem pomaga postavljati konkretne korake, ki jih mora klient prehoditi, da bi našel in uresničeval svoje življenjske vrednote. 

Skozi celotno terapijo se klient uči tudi zavestnega usmerjanja svoje pozornosti v sedanji trenutek in prostor, ki ga skuša zaznavati z odprtostjo, radovednostjo in brez obsojanja – tj. čuječna prisotnost. Ob čuječem odnosu do sveta in svojega doživljanja, se nam lahko tudi najbolj strašne in moreče misli zdijo obvladljive in ne-grozeče. Proti mislim se nehamo boriti, ampak jih samo zavestno opazujemo ter ne vrednotimo. 

Glavni cilj Terapije sprejemanja in predanosti je doseganje psihološke fleksibilnosti, ki klientom omogoča, da živijo v skladu s tem, kar jim je resnično pomembno. Tekom terapije zato klient razvija širok nabor različnih vedenjskih strategij, ki jih lahko fleksibilno uporablja ob soočanju z različnimi življenjskimi situacijami. To mu omogoča, da vzdržuje ravnovesje med prioritetami in manj pomembnimi stvarmi, zato lahko zaživi bolj polno življenje ob sočasnem sprejemanju nelagodnih čustev in občutkov, ki pridejo in gredo, brez da bi se moral nanje odzivati.